Ambivalentnost čustvovanja v starševstvu

Prepovedan in zamolčan, a vsakodnevni del starševstva. Starši se počutimo izolirani, kajti kdo navsezadnje prizna, da bi včasih svojega otroka poslal z enosmerno pošto nekam? Kdo glasno govori o občutkih in želji po starem življenju?

Starševstvo je težko, kakor koli gledaš na to. Je zahtevno, utrujajoče, zmedeno in negotovo. Neusmiljeno je. Naši otroci so najbolj smiselni in najbolj nagrajujoči deli našega življenja in vsega vmes. Čutenje ambivalentnosti v starševstvu je skrajni čustveni konflikt, ki ga doživljamo v čustvovanju do otrok.

Ambivalentnost kot del čustvovanja. 

Čutenje ambivalentnosti je značilnost vseh človeških odnosov, ne samo odnosa matere ali očeta in otroka. Mešanica ljubečih in sovražnih občutkov je značilna za vse pomembne odnose. Sposobnost prenašati obe vrsti občutkov v različnih časih, ne da bi en občutek uničil drugega, je znak dobrega mentalnega zdravja.

Ambivalenca v starševstvu se pogosto kaže z: 

• Želite biti z dojenčkom – otrokom, po drugi strani pa hrepenite po miru, starem življenju.
• V istem dnevu čutite morje nasprotujočih čustev. Od neizmernega zadovoljstva do besa, jeze, naveličanosti. 

Zakaj se pojavi ambivalenca v čustvovanju?

Čutenje ambivalentnosti v starševstvu se pojavi, ko pride do konflikta med potrebami staršev in potrebami njihovih otrok. Zdi se zmedeno – ambivalentnost je normalen človeški pojav. Kar imaš rad, lahko tudi izgubiš. Tiste, ki jih ljubiš, te lahko zapustijo, zavrnejo in razočarajo. Kako je lahko kdo vedno ljubeč? Potreba po zatiranju negativnih občutkov je res večje breme, kot se starši zavedamo.

Materinska ambivalenca.

Psihoanalitičarka Roszika Parker, materinsko ambivalenco vidi kot potencialno ustvarjalen proces, v katerem mora mati aktivno razmišljati o razlikah med seboj in otrokom ter priti do rešitev, ki omogočajo bolj uglašeno materinstvo. R. Parker meni, da nam tesnoba in krivda, ki povzroča ambivalentnost, preprečuje, da bi videli njene ustvarjalne vidike. Tesnoba in krivda imata korenine ne le v kulturnih imperativih in pričakovanjih, temveč tudi v globoko zakoreninjenem strahu, da bo sovraštvo preplavilo in uničilo ljubezen.

Materinska ambivalentnost se začne precej blago, z občasnimi napadi nestrpnosti, jeze, besa, obžalovanja, celo sovraštva pri sicer ljubečih materah. Obstaja lahko ogromno neškodljivih ambivalentnih vedenj, kar pomeni, da jih na koncu omili ljubezen.

Mama ali oče lahko izgubita živce, ko si malček za njunim hrbtom poskuša sam natočiti kozarec soka in ga seveda polije po na novo očiščenih kuhinjskih tleh. Vendar sta tako mama, tako oče tudi navdušena nad malčkovo neodvisnostjo, ko si želi »to narediti sam«.

Starševska ambivalentnost je v 22. stoletju »zločin, ki si ne upa izgovoriti imena. Mnogi jo čutimo, a težko govorimo o njej in tisti, ki spregovorijo, vzbujajo preplah pri tistih, ki te občutke izrivajo iz zavesti. Le kdo na glas izraža pomisleke, da bi se vrnili v čas, ko nismo imeli otrok?

Starši, ki živimo v kulturi, kjer obstaja intenzivna romantizacija odnosa med materjo, očetom in otrokom, čutimo, da sploh ne moremo izraziti nobenih konfliktnih čustev. Težava ni v občutku, ki je običajno začasen, ampak v strahu pred izražanjem.