Sram, krivda in starševstvo.
Kljub najboljšim namenom bo vaš otrok nekega večera pojedel krof za večerjo, ker je njegovo »cviljenje« za vas neznosno, ko ga poskušate prepričati, da bi pojedel kaj drugega. Na neki točki boste otroka po pomoti uščipnili za prst, ko ga boste zapeli v avtomobilski sedež. Nekega dne si boste mislili: “Ne prenesem tega otroka«. Zatem se boste verjetno počutili krive. Noben starš ni popoln, vsi delam napake.
Čutenje krivde – ali obžalovanja, ki je morda boljša beseda, so del starševstva. Zaradi teh napak lahko postanemo boljši starši. Napake so del učenja in spodbujajo nas, da postanemo boljši. Če pa je krivda ponotranjena, kot negativne misli ali občutja o tem, kdo ste, in ne v tem, kaj ste storili, jo je boljše opisati kot sram, ki je veliko bolj škodljivo čustvo.
Kazalo prispevka:
Sram in krivda.
Razlika v krivdi in sramu je ključna. Občutek »zdrave« krivde je povezan z dejanjem, medtem ko sram spremeni slabo počutje zaradi tega dejanja v škodljive misli, kot so: »Slab starš sem, mojemu otroku bo boljše brez mene«.
Razlika med krivdo, obžalovanjem in sramom.
Razlika med krivdo ali obžalovanjem in sramom je razmišljanje: »Neprijetno mi je, ker se počutim, kot da sovražim svojega otroka«, v nasprotju s »Kakšna pošast sovraži svojega otroka?”
Preprosto povedano je sram občutek ali misel, zaradi katere se ljudje počutijo slabo zaradi tega, kar so. Sram globoko v nas vključuje prepričanja, kot so: »Ničvredna sem«, »Za vse sem kriva« in »Ne zaslužim si ljubezni/odpuščanja/prijateljev/dobrih stvari,«. Ta prepričanja pogosto izbruhnejo na površje kot obramba, umik, jeza ali razdražljivost. Sčasoma ima sram uničujoč učinek na samospoštovanje in lastno vrednost. Čeprav je sram negativno čustvo, ima njegov izvor vlogo pri našem preživetju kot vrste. Brez sramu morda ne bi čutili potrebe po spoštovanju kulturnih norm, po zakonih ali obnašanju na način, ki nam omogoča, da obstajamo kot družbena bitja.
Kako se sram na zunaj izrazi?
Pogosto z jezo ali nemočjo. Spodaj pa ostaja temeljni izziv, ki je v večini primerov strah ali bolečina.
Pogost scenarij je recimo oče, ki se pogosto razjezi na svojo partnerko, ko ta išče sprostitev čustev, ki so se ob otrocih cel dan kopičili. Globoko v sebi se oglaša občutek, da kar koli naredi »ni dovolj dobro«. Globoko v sebi se boji, da svoje partnerke ne more osrečiti, in to ga prestraši.
Drugi primer je mama, ki v sebi nosi sporočilo, da kot oseba in mama ne daje dovolj, da ni dovolj dobra. Notranji kritik v njej se pogosto oglaša in vodi do perfekcionizma, ki jo pravzaprav ščiti, da sramu ne bi ponovno doživljala. Sram je občutek, da ne dosegamo ponotranjenega standarda ali prepričanja, ki ga imamo zase. Sram tako lahko terja duševni davek.
V svetu, kjer Facebook, Instagram in drugi družabni mediji pogosto prikazujejo nerealen vpogled v življenje drugih, so starši še posebej ranljive za »primerjanje«. Ko starši ne moremo izpolniti teh nerealnih pričakovanj, se počutimo kot neuspešne ali postanemo negotovi glede starševskih sposobnosti. Podatki kažejo, da lahko to povzroči povečanje stopnje anksioznosti in depresije.
Kako čutenje sramu vpliva na starševstvo?
Pogosto se v starševstvu počutite, kot da nič ni dovolj dobro ali da je z vami nekaj narobe. Morda sram povzroči to, da na otroka eksternalizirate lastne občutke sramu. Sram lahko vodi v perfekcionizem v starševstvu. Sram lahko vodi v depresivne ali tesnobne občutke.
Kako pozdraviti občutke sramu?
Razvajajte se s prijaznostjo – sočutjem do sebe. Pri tem se je izkazala za zelo učinkovita metoda učenja sočutja do sebe (angl. Self – compassion), ki dobiva svoje potrditve v znanosti (1).
Vsi delamo napake in popolnoma naravno je, da jih boste tudi vi. Vsi se na poti starševstva učimo. Niste pomanjkljivi ali neuspešni. Ste človek, vreden ljubezni – še posebej lastne ljubezni. Tako kot druge vrste ljubezni se ljubezen do sebe ne zgodi čez noč. Preden lahko zacveti, jo morate negovati.
Ob težkih čustvih, ki jih spremlja starševstvo in se nanašajo na nas ali na naša dejanja, si namesto obsojanja, napadanja in kritiziranja lahko namenimo tudi sočutje. Sočutje zajema vse to, kar svojim otrokom, ko so v stiski, pogosto namenjamo čisto spontano. Le zakaj ne bi tega namenili tudi sebi in tako prekinili toksičen vir sramu, ki se lahko vleče iz generacije v generacijo?
Previous
Next
Izjava o odgovornosti:
Informacije na spletni strani niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran je namenjena izobraževanju, vsebine v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe in ne nadomeščajo psihiatrične ali psihoterapevstke obravnave. Več informacij v Splošnih pogojih.
