Deset let, preden je bil moj test nosečnosti postal pozitiven, sem gledala, kako je kričeči malček, ki sem ga varovala v petih minutah celodnevno pospravljanje in čiščenje stanovanja vrgel v prvovrsten kaos, kot da bi prostor zajel tornado.
Pri tem sem se spraševala, zakaj bi kdo pri zdravi pameti želel imeti otroke? Prihajam iz družine štirih otrok, kjer je bil neprestan kaos, moje ponotranjeno subjektivno doživljanje starševstva pa neprijetno. V del prtljage nesemo tudi subjektivna doživljanja starševstva svojih staršev.
Vse te izkušnje so vplivale na to, da sem, potem ko sem partnerju pokazala mali rožnati plus znak, v šoku obstala. Čutila sem krivdo in razmišljala o prijateljicah, ki se leta trudijo za otroka od neštetih krogov zdravljenja neplodnosti, o ljudeh, ki bi morda videli ta plus znak z veseljem, olajšanjem ali hvaležnostjo.
Nato sem postala mama in pogosto sem se spraševala, kaj mi je bilo tega treba Hrepenela sem po starem življenju. Krivda o starših, ki ne morejo imeti otrok, se je ponovno oglašala zato te občutke razen v lastni psihoterapiji, nisem delila.
Starševstvo je težko ...
Leta dela s starši so mi pokazala, da ta del čustvovanja še kako leži v mnogih starših in ostaja neizrečen, kar še povečuje stisko in stigmo te teme. Priznati, da je starševstvo težko ali da obstajajo deli, ki nam niso všeč, je tabu tema.
Večino svojih pomislekov in strahov sem ohranila zase. Sramovala sem se že zaradi čustev, ki so bila v nasprotju s svetovnim pogosto rožnatim pogledom na nosečnost in starševstvo. “Otroci so blagoslov,” – darilo. Kot kultura ne vemo, kako se spopasti s temi občutki frustracije.
- Ko so ameriške starše, starejše od 45 let, v anketi iz leta 2013 (1) vprašali, koliko otrok bi imeli, če bi lahko “izbirali znova”, je približno 7 % odgovorilo, da nič.
- V Nemčiji se je 8 % mater in očetov v raziskavi iz leta 2016 (2) »v celoti« strinjalo z izjavo, da ne bi imeli otrok, če bi lahko znova izbirali.
- V raziskavi, objavljeni junija 2021 (3), je 8 % britanskih staršev izjavilo, da obžalujejo, da imajo otroke.
- V dveh nedavnih študijah je docent psihologije Konrad Piotrowski ocenil stopnjo obžalovanja starševstva na Poljskem na približno 11 do 14 %, brez bistvene razlike med moškimi in ženskami.
Te številke skupaj nakazujejo, da je želja in spraševanje »po starem življenju« še kako živa pri milijonih staršev na svetu.
V študiji iz leta 2015 je sociologinja Orna Donath iz univerze v Tel Avivu ugotovila, da se javno objavljanje materinskih zamer še vedno lahko šteje za nenaravno in se lahko celo obravnava kot nekakšna duševna bolezen. Za starše, ki izražajo obžalovanje, se domneva, da ne morejo ljubiti svojega otroka. V bistvu družba meni, da mora biti z nami nekaj hudo narobe, ko izražamo nezadovoljstvo s starševstvom. Zato to tlačimo, kar stiske ne zmanjšuje, ampak povečuje.
Želja po starem življenju kot proces žalovanja
Sin je zdaj, ko pišem ta prispevek star skoraj šest let. Od rojstva sina čez tri leta se je naši družini pridružila hčerka. Oba sta zagotovo spremenila »moj svet«. Za mano je proces žalovanja zaradi izgube prejšnjega življenja, še danes se prilagajam in slavim to novo »življenje«.
Vsako žalovanje je pa pospremljeno z žalostjo in šele, ko spustimo staro, se nam odpre polje za novo.
Zdaj ugotavljam, da pogosto starši obstajam v dveh prostorih hkrati. Tu je moja plat “mame” ali »očeta«, nov vidik identitete, ki se je pojavil s sposobnostjo materinske ali očetovske ljubezni, za katero nikoli nisem verjel/a, da je mogoča. Ta del mene je hvaležen za čas zbujanja ob 6:00 (namesto ob 4:30), ta del lahko preživi ure in prepeva “ringa ringa raja”, samo da bi videl še en nasmeh in slišal še eno sladko hihitanje in si želi ustaviti čas, da bosta sin in hčerka za vedno ostala majhna.
Potem je tu tudi moja druga stran. Tisti ambivalenten del, ki se z zavistjo spominja dni dolgega spanja in z zavistjo gleda na pare brez otrok na ulici, saj vedo, da jim ni treba porabiti tone energije, da dva malčka spravita k nočnemu počitku. Tisti del, ki si obupno želi pogovora odraslih in komaj čaka čas, ko bosta otroka starejša in bolj samostojna
Starševstvo je najtežja vloga v življenju
Oba objemam. Všeč mi je, da sem se »našla«, kot »mama« in cenim, da bo ta čas zame vedno več kot materinstvo. Sem ista oseba in nisem, sem drugačna oseba in ob otroku rastem. In eno je gotovo, te izkušnje ne bi zamenjala za nič na svetu. Starševstvo pa dojemam kot najtežjo vlogo v življenju in občutki žalovanja in hrepenenja po »starem« so v obdobju tako velikega prehoda, kot je postati starš pogosti občutki. In vsa ta barvitost čustvovanja daje lepoto življenju.
Zato dragi starši, če kdaj hrepenite po starem življenju, vedite, da v teh občutkih, niste sami. Želim pa si, da te občutke lahko izrazite v okolju, kjer se zaradi tega ne počutite zasramovani.
Previous
Next
Viri:
- https://news.gallup.com/poll/164618/desire-children-norm.aspx
- https://yougov.de/news/2016/07/28/regretting-parenthood-wenn-eltern-ihre-kinder-lieb/
- https://yougov.co.uk/topics/education/articles-reports/2021/06/24/one-twelve-parents-say-they-regret-having-children
- https://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.pone.0254163
- https://www.researchgate.net/publication/273291332_Regretting_Motherhood_A_Sociopolitical_Analysis
Izjava o odgovornosti:
Informacije na spletni strani niso nadomestilo za posvet z zdravnikom! Spletna stran je namenjena izobraževanju, vsebine v nobenem primeru niso prilagojene za posebne namene, zahteve ali potrebe posamezne osebe in ne nadomeščajo psihiatrične ali psihoterapevstke obravnave. Več informacij v Splošnih pogojih.
